Vlasta Črčinovič Krofič: Ribarjenje, 10. del

Z dolgim obrazom je Jože zakorakal proti svojemu domu, kamor je prispel v trenutku, ko se je pred vrati ustavil bel avtomobil z modrimi in rumenimi črtami in z napisom policija. Iz njega sta izstopila dva moška nedoločljive starosti v civilu. Iz prtljažnika sta vzela dva velika napihnjena plastična kovčka in bela pajaca.

»Dober dan. Jožeta Korena iščeva,« sta ogovorila Jožeta.

»Jože Koren sem jaz.«

Eden izmed prišlekov je iz prsnega žepa potegnil službeno izkaznico: »Višji kriminalist Zorko,« se je predstavil. »Z mano je kolega Špes. Inšpektor Kos naju pošilja zaradi ribarjenja. Veste, za kaj gre?«

»Vem. Vstopita. Najprej gremo v klet.«

Jože je pohitel v kletne prostore. Kriminalista pa sta mu počasi sledila. Jože se je kar tako iz navade dotaknil stikala za luč in glej ga šmenta, po kleti se je razlila bela svetloba, kot da se je v njo preselil dan. Klet je tudi sijala od čistoče. Pajčevin ni bilo nikjer več, le nekaj podobnega podganici je ležalo pred prvim kletnim boksom. Jože je s pestjo potrkal po svoji glavi. Je sploh v pravi kleti? Ali je zgrešil vhodna vrata? Brez besed je vijugal po kletnem labirintu, kriminalista pa za njim. Po treh ovinkih so prispeli do vrat, na katerih je pisalo »večnamenski prostor«. Jože je prijel za kljuko in vrata so se cvileče odprla.

»Je to ta prostor?« je vprašal Špes.

»Mislim, da je.«

»Mislite ali veste?«

»Nisem povsem prepričan. Pred dnevi je bil zaklenjen, brez kljuke in čisto drugačen.«

Kriminalista sta se spogledala in vstopila. Večnamenski prostor je bil ropotarnica oziroma neke vrste skladišče. V njem je bila dolga miza iz hrastovega lesa, nekaj polomljenih stolov, dva obrabljena fotelja, otroški tricikel in dve škatli starih časopisov.  Zaradi vrvi, napeljanih skoraj po vsem prostoru, je bilo mogoče sklepati, da so nekoč tukaj sušili perilo. O računalniku in računalniški opremi ni bilo nobenih sledi. Prav tako ni bilo nikjer nobenega svetlobnega telesa, ki bi oddajalo modro svetlobo. Izpod stropa sta viseli le dve goli žarnici, ki sta motno žareli z oranžno svetlobo in podaljševali sence predmetov in oseb.

Kriminalista sta odložila kovčka na mizo in oblekla bela oblačila, medtem ko sta čez čevlje obula bele copate. Prižgala sta svoja reflektorja in pričela preiskovati tla, ki so bila temeljito pomita. Na njih so se poznali le odtisi Jožetovih in kriminalistovih čevljev. Za vsak slučaj sta po prostoru razpršila luminol za odkrivanje krvnih sledi, čeprav se v prostoru ni zgodil krvni delikt. Na steni pri vratih so sicer zasijale tri sumljive drobne lise, a ker je bil poleg njih razmazan komar, sta zaključila, da je prostor čist in da je nadaljnje zbiranje dokazov nepotrebno.

S hrastovo mizo je bilo drugače. Na njej je bila množica prstnih odtisov, nekaterih precej mastnih, kot da bi za mizo imeli pojedino. Kriminalista sta jih za vsak primer skrbno posnela in vsakega posebej pospravila v plastično vrečko. Pri tem delu sta se zadržala več kot eno uro.

»Imate kakšne priče?« je vprašal višji kriminalist.

»Sosed Franci je bil z mano. Vedeževalki Veroniki sem vse povedal.«

»Kje stanujeta priči?«

»Tukaj. Na istem naslovu kot jaz.«

»Pridite! Ju bomo obiskali.«

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.