Tinkara Roza Kosi: Za tančico
“Pred očmi se mi je pokazal Peter in videla sem, kako je razprl roke, kot bi želel, da se mu po dolgem času privijem v objem. Že sem hotela steči k njemu, skozi tančico rožnate, sladkorne svetlobe, mu povedati, kako zelo sem ga pogrešala in kako zelo sem ga ves ta čas ljubila, a sem se na pol poti skozi meglico nenadoma ustavila. Zamajala sem z glavo, misleča, da se ga bom lahko otresla. Razmišljala sem, kaj bi mu povedala. Da si želim, da bi namesto njega umrla jaz? Glas v glavi bi me dolgo zmerjal za debelo lažnivko. Obžalovala sem, a hkrati sem se ob misli na Petra čez nekaj trenutkov počutila stoično. Če ne bi bila živa, bi bil on tisti, ki bi me pogrešal in trpel svojo izgubo. Bila sem mu zavistna, da je imel takšno srečo … da je bil brezskrbno mrtev in brez jeze, ki jo mora blažiti vsak dan …”
Kaj se pripeti, ko obžalovanje dogodkov v preteklosti pusti svoje prave barve v sedanjosti? Zakaj je pomembno, da pustimo preteklost za seboj, ko pa ta vedno znova najde pot z nami? Z roko v roki stojimo, ko se spopadamo z njo, a zmaga se ne nasmiha nobenemu. Preteklost nas pozna predobro. Ugotovi vsak naš gib, vsako potezo, še preden jo naredimo. In predobro pozna naše obžalovanje.
…….
O AVTORICI
Tinkara Roza Kosi se je rodila leta 1998 v Mariboru. Po končani srednji šoli se je vpisala na filozofsko fakulteto in leta 2021 diplomirala iz Sociologije in interdisciplinarnega družboslovja.
Že od svojih otroških let se ukvarja s pisanjem kratkih zgodb. Je strastna oboževalka kave in uživa v družbi ljudi sanjačev, ki imajo veliko domišljije.