Piše Viktor Žaklej

Gospodarstvo je tisočletja tako rekoč stopicalo na mestu, tudi znanost je komaj kaj napredovala. Število prebivalstva je postopoma raslo, temu primerno se je povečevala tudi proizvodnja. Življenjski slog se bistveno ni menjal, življenje je bilo trdo, spremljale so ga lakote in bolezni, ki so desetkale prebivalstvo. Rast, s katero je človeštvo že več kot stoletje in pol dobesedno obsedeno, tisočletja ni zanimala nikogar. Ljudje niso verjeli, da bo njihovim potomcem bolje, kot je bilo njim. Tedaj je bilo surovin in energentov dovolj, njih izraba ni bila mogoča, ker ni bilo denarja in zato ne rasti in s tem razvoja.

Ko je bil odkrit »čudež posojanja denarja«, je bilo proizvajati vedno več mogoče. Stalna rast je postala realnost. Človeštvo je postajalo vse bolj prepričano, da je raj na Zemlji mogoče zgraditi, politiki so se začeli prepirati le o tem, kako. Rast je postala religija vsega človeštva. Kdor ne verjame v večnost rasti, škoduje sebi, svojemu narodu in človeštvu, se je govorilo in se še govori. Poslej gospodarstvo ni več igra ničelne vsote, v njem lahko dobimo vsi, se misli. Vrata v raj svobode in sreče naj bi bila poslej vsem na stežaj odprta.

Toda, je rast res nekaj večnega? Mar ni Zemlja končna količina? Se ne odvija vse življenje na fizično omejenem planetu?

Človeštvo je trčilo v zid, ki ga ne zna ali pa celo ne more preplezati. Namreč, človeštvo ima poleg surovin in energije še tretji vir razvoja – to je znanje. Prva dva sta omejena vira, tretji naj ne bi bil.

Toda tudi znanost ima meje. Produkcija znanja potrebuje surovine, energijo in živo delo. Tudi ta model razvoja bo prej ko slej dosegel ekološki zlom, ki mu človeštvo ne more biti kos.

Rešitev je »ničelna rast«. Nanjo nismo pripravljeni. Družbenoodgovorno gospodarjenje, če že ni rešitev iz te zagate, pa človeštvu na tem našem planetu vsaj podaljša čas bivanja. Vsaj to je zanesljivo.