Matej Krajnc: TOMBOLA V GABERJAH (odlomek iz romana)

Spodnja Hudinja, Celje, 1980 …

»Ka bote čist res šli?«

»Čist res!«

Cilka je obsedela sredi kuhinje in se menda sploh ne bi zganila, če se ne bi oglasila ura s kukavico. Enkrat, dvakrat … sedmič … Jej, je dvignilo Cilko, zej bo pa treba domu, kravo bo treba jet poštimat. Krave ni imela že vsaj dvajset let, tudi njive ne, ostala ji je zgolj stara bajta ob cesti v Trnovlje in še tista ni bila v dobrem stanju.

»A puol se ne bomo nč vječ vidl?«

Gospa Veršič je zmajala z glavo. Verjetn nje tak pogost koker do zdej, Cilka, na drugn kuonc mesta bomo. Kukavica se je še enkrat oglasila, čeprav naj bi bilo kukanja že konec in ura kljub vsemu še ni bila osem zvečer. Cilka je vstala in rekla: pou ure rabn do doma, pozdravila in šla. Gospa Veršič se je nasmehnila in zamrmrala, ko je zaklepala za njo: do juter bo pozabla, predn se res preselimo, jo bomo še vidl.

Preden se je družina Veršičevih zares preselila, je minilo še nekaj let, bolj točno: tri. Minilo je še nekaj splitskih festivalov, Evrovizij in San Remov. Minilo je še precej Cilkinih obiskov in tudi maršal je vmes umrl. Odselili so se več kot leto dni po njegovi smrti.

»Čujte, ka ste slišal, Tito je umrl,« je Cilka prihitela tistega čudnega majskega dne po pločniku do Veršičev. »Zejle sn slišala po radiju, sej ga drgač sploh ne poslušam, ampak prejle sn pa pržgala …«

»Cilka, used se, pa uzjem kak keks!«

»Ka bote čist res šli?«

»Čist res!«

Čez teden dni je spet prišla, tokrat z veliko novico.

»Globus sn si kupla!«

»Ja Cilka!!!«

»Soseda je brala u cajkngih, de more usaka hiša met globus! Sn ga šla kr kupit, kua pa mislte, dem glih jz brez!«

»Super, Cilka! Used se, pa uzjem kak keks!«

»Ka bote čist res šli?«

»Čist res!«

Ko so se Veršiči odselili, ni prišla mahat, potem je prišla enkrat na obisk v novo hišo, nakar so izvedeli, da je umrla. Nakar so izvedeli, da to ni res, da pa je hiša z njo vred v še bolj žalostnem stanju kot prej. Soseda je telefonirala …

»Čujte, iz Cilki je zlo švah! Kr noter je, pa nč vječ vn ne pride! No ja, zvečir pride vn, Lojz ji nos iz trgovine, ampak more vrečko kr pred vratn pstit, una mu pa gnar skoz uokn tiši, ampak je ne vid, se skrije za zavesn. Čujte, a bote kej pršl sjem, porka štelaža?«

Gospa Veršič je potem le šla v Trnovlje. Cilka ji najprej ni odprla, ni verjela, da je prišla. Potem se je le prepričala in gospa Veršič je smela vstopiti.

»Čuj, Lojz, Vjeršičovo je zej spustila not, glihkar je ofnla vrate!« je šepetala soseda in oprezala.

»Pust druge ludi pr mir!« je siknil Lojz, ki je imel dovolj svojih skrbi in ga drugi niso preveč zanimali. »Ka se skoz utikuješ u druge ludi, si koker stenica!«

Hiša res ni bila v dobrem stanju. Cilka je spala na od kdo ve česa izjedenem pogradu, pipa v kuhinji ni delovala, stari umazani lonci so stali sred mize in čakali na maj. Na precej nestabilnem štedilniku je stal nekoč bel lonec s kamiličnim čajem. Kopalnice in stranišča Cilka ni imela, tudi leta 1985 ni hotela imet nič z odplakovanjem na vrvico ali s kotličkom, pač pa je šla zvečer na štrbunk za hišo, tam je bil še od 19. stoletja ali od kdaj, nihče natančno ne ve. Umivala se je v lavorju v kuhinji.

»Cilka, ne morš zej ti vječ tak!«

»Kok?«

»Sej niti skreta nimaš ornk!«

»Ka de ne? Grem koker ceu žiuleje, pokrižam se pa počepnem …«

»Svet buož križ no!«

Gospa Veršičeva je prinesla paket straniščnega papirja, »de si boš vsaj tazadno obrisala iz čistim, nje iz cajkngim!«, pa je Cilka rekla, da noče imenitnih stvari. Da si ne zasluži, ker je gospo Veršič spravila ob njivo. Takrat, zdavnaj že. Jiva bi morala bit vaša, je trdila, ampak jz … jz sn vsje narobe nardila … Gospa Veršič jo je tolažila, kolikor se je pač dalo, pri sebi pa ni bila indiferentna glede tiste njive … Še več, njiva jo je peklila leta in leta …

»Kok nam je lahk Cilka to naredla!«

»Sej veš, de je taka, de jen dan rječe to, druk dan nardi un … Ka se sekiraš, jena jiva je pač šla cugrund, a smo mi kej mel od tega?«

»Krompir nam je nosla …«

»Dvakrat …«

»Duober je, tud če sam tolkrat!«

»Dej mama, nehi iz tti jivi, sej še ti nauš mogla umret!«

»Jz itak ne bom!«

Cilka si je čez tisto zimo čudežno opomogla in gospa Veršič jo je spomladi srečala v mestu pri maši. Sn vedla, je rekla Cilka, de boš ziher pr jeni od ttih maš. Gospa Veršič je v cerkev s seboj jemala vnukca, v vsakem vremenu je moral vstajat in v prvi klopi pred oltarjem pritegnit s starejšimi gospemi: Jaaaaaazus veliki brat je tvoj, pridi k njemu, nikar se ga nič ne boj …

»Mama, kolk je pa Jezus velek?« je vnuk spraševal gospo Veršič, a ta ni vedela natančne višine, zato mu je ponavadi odgovarjala: usaj tulk kulker Klark Gajbl, ker ji je Clark Gable bil osnova za »pravega tipa«: z brčicami, rahlo osladen, a kljub temu možat, z lepo dikcijo … In ko so gospe šle k obhajilu in vreščale Tebe ljubi moja duša, o Zveličar moj …, je vnuk razmišljal, kako je duša lahko zaljubljena v Zveličarja, hkrati se pa te gospe poročijo s svojimi možmi. Ko je o tem vprašal svojo staro mamo, je ta rekla, da je duša eno, zakon pa drugo, a vnuk je rekel, da je slišal, da pri poroki rečejo, da ljubiš moža ali ženo z vso dušo in vsem telesom in kje je potem prostor še za Zveličarja. Gospa Veršič je odgovarjala, da je za Zveličarja še zmeraj prostor, ko pa je mali dejal, da se mu to ne zdi prav, je gospa Veršič znorela in zagrozila, da mu bo pometala stran vse Alane Forde, ker ziher od tam dobiva taka vprašanja, »ko so not tak grdi ksihti«. To je res storila in potem njen odnos z vnukom ni bil nikoli več isti. Slauči, je Cilka gostolela za gospo Veršič, ko sta z vnukcem prihajala iz cerkve, Slauči, jz nisn bla ceu cajt pr maš, tist cajt pa, ko sn bla, sn prosla Jezusa Kristusa, nej mi oprosti za uno jivo. Slauči, dam ti jivo nazaj!

»Ne morš dat jive nazaj, Cilka, če si jo dala drugn, puol ko si jo že prepisala na mjene!« ji je kar med hojo odgovarjala gospa Veršič. »Dej pomir se že iz tti jivi, kar je, je, zej se nč vječ ne da nardit, sej bom kej pršla na obisk!«

»Nje, nje, jz ne morn niti žvet niti umret!«

»Pol si pa usaj kopalnco že jenkrat zrihti al pa pros Lojza, nej ti da vsaj bano noter!«

»To pa nje!«

»Cilka, ne morš žvet u takn!«

»Petnosndeset let sn stara, Slauči,« je vztrajala Cilka, v obraz sicer utrujena in zgubana, a še vedno pokončna, »če sn do zej lahk bla u tti bajti …«

»Cilka, pridem na obisk, zej pa morn jet, morn še po jajce na trg …« se je izgovarjala gospa Veršič, ker se ni hotela več pogovarjat o njivah, straniščih in starih hišah. »Nej ti Lojz kej zrihta tam!«

»Nje, nje, Lojz pa nč!«

Vnuku je obisk tržnice vedno pomenil vrhunec nedeljskega dopoldneva. Na tržnici je bila trafika, v njej stripi, vedel je, da mu stara mama ne bo kupila Alana Forda, kak Biser strip, Mikijev almanah ali Tom in Jerry pa mogoče – v prvem so bili grdi ksihti, a v barvah, v drugih dveh živali, za katere pa ni mogla reči, da so grde.

»A nje bi ti raj knjig brau?«

»Sej bjerem knjige!«

»Že, sam puol ti jedn tt strip čist usje podjere, kar se naučiš iz unih knjig! Tuki not so neki oblački, pa žvadi, ko gourijo … Kok lahk bjereš, ko žvadi gourijo, lej, tt maček nos metulčka, bože mili, kje si že to vidu … Pet mačk smo mel učas na Mariborski, nobjena ni mela metulčka. A ne vidiš, de to ni koker u ta praum žiulej? Sej si že prevelek za tte otročarije!«

Vnukec je odkimaval.

»Pa tam not u unim drugim, ko race okol hodjo, Diznej al ka je … Sej tu pa tam kira risanka, to nej bo, je hecn, ampak brat oslarije, ko race furajo aute pa kamione … Pa neki buldogi al ka so … Ko ropajo unga ta bogatiga, ko je tut raca … A ni to za lase prvlečen, pa navaja k tem, de se ti to fajn zdi, bit kradliuc … Boš začeu ponaulat to, kar delajo race pa psi, puol te bomo pa, ko boš velek, obiskval u Starn piskru …«

»Dej no, mama …«

»Nč nje!«

»Mama …«

»Kua? Za domač braje raj bjer, maš usaj Franceta Beuka, pa Ingoliča. Miš, de je Ingolič kupvau stripe, pa se iz racn bratiu?«

Vnukec pravzaprav ni vedel, kaj je kupoval Ingolič. Zaradi njega je lahko bil die-hard fen Mikijevega almanaha, kdo pa je vedel? Njegova stara mama zagotovo ne.

»Lej, jajce morma zej kupit, pa čjesn …«

»Ka čjesna nimamo doma?«

»Nimamo ga duost, pa tut šalotka je bla letos bol boga! Boh pomagi, tte jajce so duons čist razbite, ka ste pa delal z jimi? Ste jih u steno metal? Tak slabih pa še niste mel!«

»Jz ne morn pomagat, gospa, take sn dobiu, nimam vam kej za rječt! Tule zadi mam še jen karton, čakte, vam prnjesem …«

»Ja, tte so bolše!«

Vnukec je potrpežljivo čakal, da je stara mama nakupila jajca, česen in druge stvari, ki jih je vsak teden nosila s tržnice. Nato je šel spet v ofenzivo.

»Mama …«

»Ka je?«

»Trafiko bojo zaprl!«

»Na jenga rudečga, pa si pejt kupit tiste race, deuš dau mir, pol morma pa na postajo, če nje duons ne bomo jedl do popoudne! Si pa tečn ko hudič, spt boš ceu dan bulu u tte žvadi pa u ksihte, puol se bojo pa doma na mjene drl, češ de ti štango držim iz stripn …«

»Hvala, mama!«

»Pohit, ko je tamle spt Cilka! Ji morma pobegnat, jz ne morn spt …«

»Mama, ti kr pejt na postajo!«

 

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.