Piše: Matej Krajnc
Bear Family 1991
Res je – drugi del je izšel pred prvim, a prvi je istega leta izšel na vinilu. V tejle zbirki pa se začne resna komercialna pot Johnnyja Hortona, od kultnih rockabillyjevskih posnetkov do pop uspešnic, kot sta The Battle Of New Orleans in North To Alaska. Knjiga ima 124 strani in jo boste našli tudi na drugem/prvem delu zbirke The Early Years. Pri Bear Family so se diskografij večkrat lotevali vzvratno in zgodnja dela izdali šele pozneje; tako je bilo denimo tudi pri Georgeu Jonesu. Da bo bolj jasno: leta 1991 je pri Bear Family izšla vinilna zbirka Johnny Horton: The Early Years in pričujoča na zgoščenkah. S tem so pokrili celotno Hortonovo diskografijo. The Early Years so sedem let pozneje izdali še na zgoščenkah.
Bugivugijevski pianist in pevec Horton se je že v prvi polovici petdesetih umaknil ritem kitaristu in pevcu Hortonu. Če boste brali zgodovine popularne glasbe, boste izvedeli tudi, da je po ločitvi od prve žene Donne leta 1953 omožil vdovo Hanka Williamsa Billie Jean, s katero je ostal do smrti leta 1960. Izvedeli boste tudi za njegovo tesno prijateljstvo s sedem let mlajšim Johnnyjem Cashem, s katerim sta izdatno ribarila, še preden je Cash resno zašel na pot izdatnega in domalane usodnega uživanja poživil in pomirjeval. A vse to so pravzaprav rumene podrobnosti. Za našo zgodbo je pomembno, da je Horton leta 1956 pod vplivom glasbe Elvisa Presleyja, s katerim sta skupaj nastopala v radijski oddaji Louisiana Hayride, začel snemati rockabilly. Elvis je, če smo pošteni, bil zgolj nekakšen dokončni poriv, saj je Horton z bluesom, sestavnim delom rockabillyja, že imel opravka v zgodnjih letih v že omenjeni bugivugijevski dobi, zato so mu ritmi in obrazci rockabillyja bili domači, bil pa je tudi tolikanj raznolik in spreten vokalist, da kot rockabillyjevec ni bil slišati prisiljeno kot denimo Cash. Zlasti tri pesmi so ga zapisale v zgodovino žanra: I’m A One Woman Man, Honky Tonk Man in Honky Tonk Hardwood Floor. In pravi poznavalec bi v to družbo pristavil vsaj še pesem I’m Coming Home.
Pričujoča zbirka Hortonu sledi vse do konca, ko je leta 1959 dočakal album The Spectacular Johnny Horton s pesmima The Battle Of New Orleans in When It’s Springtime In Alaska. Leta 1960 je umrl, a pozneje so veselo reizdajali njegove pesmi in vanje tudi produkcijsko posegali. Po neworleanski bitki izpod peresa Jimmieja Driftwooda je občinstvu, ki sicer ni poslušalo country glasbe, ostal najbolj znan, zanimiva anekdota pa je, da je za izdajo te pesmi na angleškem trgu besedilo moral prirediti; če boste poslušali ameriški izvirnik, vam bo hitro jasno, zakaj. V pričujoči zbirki najdete tudi tri post(h)umne uspešnice Johnny Reb, North To Alaska in Sink The Bismarck, še eno zgodovinskih sag, ki so mu prislužile tudi pop občinstvo.
Johnny Cash je leta 1965 na album Orange Blossom Special posnel When It’s Springtime In Alaska in se poklonil prijatelju. Če bi Horton živel dlje, bi vsaj v prvi polovici šestdesetih, pred britansko invazijo, ki je country sceno pustila precej v ozadju komercialne podobe popa – čeravno so tako Beatli kot Stonesi prisegali na country, med drugimi na Bucka Owensa in Georgea Jonesa – bržčas postal eden vidnejših akterjev na pop lestvicah in se pridružil Jimu Reevesu, Eddyju Arnoldu in Patsy Cline v prenašanju countryjevske bakle na pop lestvice z nekolikanj omiljenim, a v Hortonovem primeru z izdatnim vplivom folk glasbe obarvanim zvokom. Prav ta naslonjenost na folk glasbo bi ga v obdobju folkovskega buma oskrbela z napolnjenim urnikom nastopov in uspeha na lestvicah.
Zdaj lahko integralno izdajo Hortonovih del dobite v enem kosu – leta 2014 je založba Bear Family na devetih zgoščenkah namreč izdala dopolnjeno zbirko The Singing Fisherman, s čimer je Hortonova zgodba bržčas dobila več kot spodoben zaključek in zavidljiv kanonski zapis v zgodovini sodobne (popularne) glasbe.