Piše: Matej Krajnc

Reprise, 2018

Leto dni in še nekaj drobiža mineva od smrti Toma Pettyja; kompilacijo, ki je pred nami, so napovedali zelo kmalu po tem dogodku, vsaj z besedami, da je v predalu ostalo še precej neizdanega gradiva in da se bodo v družini Petty potrudili, da čimveč tega gradiva ugleda luč sveta na način, ki Tomovem ugledu ne bo delal sramote.

Četveroploščna kompilacija je tole, ki med nekatere velike Pettyjeve uspešnice in njihove “alternativne” različice dodaja neobjavljene pesmi iz arhiva. Pri Pettyjevih so torej nekako nadgradili box Playback iz leta 1995, ki je imel identičen koncept in ga danes skoraj ni več moč dobiti, škoda pa je, da niso velikih uspešnic v različicah, ki jih imamo že na več drugih kompilacijah, izpustili in uvrstili samo manj znane posnetke. Tomove uspešnice bodo znova prepakirali v letu 2019, ko bo izšel še en box, tokrat zgolj z že objavljenimi uspešnicami (kot retrospektiva) in eno še neobjavljeno različico pesmi The Best Of Everything, po kateri bo box tudi naslovljen.

Ne boj se živeti tega, v kar verjameš, je nekoč izjavil Tom Petty in ta misel stoji kot motto pričujoče kompilacije. Pot s Floride v Kalifornijo se mu je obrestovala, izpisal je obe poglavji te zgodbe: Mudcrutch in Heartbreakerje. V spremni knjižici k pričujoči zbirki sta komentarje k šestdesetim pesmim zapisala člana obeh zasedb – Mike Campbell in Benmont Tench, spregovori tudi sam Petty, gonilna sila kompilacije je bila njegova hči Adria, njegova druga soproga Dana in glasbeni sodelavec Ryan Ulyate pa sta bila nekakšen sekundarni “arhiv” pri vsej zadevi: prva z osebnim vpogledom v to, katere pesmi (in različice) so bile Tomu najbližje, drugi kot strokovni sodelavec. Popotovanje se začne z outtakeom pesmi Surrender iz leta 1976, konča pa 40 let pozneje z Mudcrutchi in živo izvedbo Hungry No More. Pravzaprav se ne konča, zgolj izzveni, kajti spremne zgodbe dajo jasno vedeti, da pot skoz opus Toma Pettyja v zgolj triinšesdesetih poglavjih nikakor ne more biti definitivna. Tisti, ki ste si lahko privoščili, ste njegovo studijsko diskografijo v celoti nedolgo tega dobili v dveh vinilnih boxih, razkošnih izdajah, ki sta skorajda v hipu pošli. Poleg že omenjene zbirke Playback je pred nekaj leti izšla še koncertna retrospektiva na štirih ploščah. Počasi dobivamo tudi širši vpogled v tisto, kar je ostalo “v škatlah”, vendar je ta vpogled za zdaj nekolikanj zmeden in ne preveč pregledno urejen; kdor bo hotel čistejšo sliko, si jo bo moral potrpežljivo sestavljati s številnih izdaj, saj pri Pettyjevih niso uvedli niza Bootleg Series ali česa podobnega. Žal in škoda, saj bi njegovo neizdano in redko gradivo na tak način prišlo precej bolj do izraza.

Lani smo izgubili enega pomembnejših in večjih avtorjev (ne samo) ameriške glasbe, ki sicer v besedju ni segel tako daleč kot Dylan (to niti ni bil njegov cilj), a hkrati iz sebe kljub empatiji do malega človeka ni naredil heroja delavskega razreda kot Springsteen. Ostal je nekje vmes in obenem ustvaril spoštljiv in vpliven opus, kot se je pokazalo tudi pozneje, ko ga je za svojega med drugimi vzela mlada grungeovska generacija (Eddie Wedder). Ni mu bilo pod častjo biti Dylanov spremljevalni bend, v blagozvočni produkciji Jeffa Lynna je ustvaril nekaj svojih najuspešnejših del, hkrati pa se ves čas vračal h koreninam ameriškega Juga, odkoder je prišel, mu postavil spomenik in ga znal tudi neusmiljeno satirizirati.