Piše: Matej Krajnc

Album Elvis, bolj znan kot Elvis – The ’68 TV Special, RCA 1968

Petdeset let bo minilo, odkar se je Elvis Presley, sredi petdesetih poosebljenje “antiestablišmenta” v glasbi, pojavil v božični televizijski oddaji in po osmih letih dokazal, da še ni popolnoma za odpis, za v anale popularne glasbe. Res je, “oživitev” njegovega ostrejšega duha ni trajala dlje kot slabo leto, a v tistem letu je posnel bržčas tudi večino svoje najboljše glasbe – nakar se je umaknil najprej v Vegas, nato pa v neskončne turneje po ZDA, kjer je do smrti nastopal kot nekakšna parodija samega sebe.

Elvis sicer o sebi nikoli ni razmišljal kot o “protidržavnem elementu”, kot o nekom, ki bi zavestno rušil mentalne pregrade okostenele ameriške “demokracije”; nasprotno, napadom nase se je iskreno čudil in ves čas poudarjal, da zgolj počne, kar čuti, in ne ve, čemu je to tako sporno. “Elvis je osvobodil naše telo,” je pozneje povedal Bruce Springsteen, “Bob Dylan pa misel!” S tem je pravzaprav povedal vse, tudi to, da nobena politična ureditev, še tako samodeklarirajoča demokracija ne, ne mara, da mladi osvobajajo telo in misli. Morali bi se držati “faith of our fathers”, izročila, ki je v primeru ZDA bilo skoz njeno ne ravno dolgo zgodovino v veliki meri sestavljeno iz političnih intrig, rasizma in genocida nad staroselci. Potem se pojavi Elvis, ki s svojo držo izpričuje, da ni nič narobe, če se obnašaš, kot čutiš.

Seveda Elvis ni bil nikakršen popoln demokrat; če gre verjeti številnim zapisom in pričevanjem, je bil egocentričen mamin sinko, ki ni nikoli odrasel. Rasist pa ni bil in za afirmacijo afroameriške glasbe je verjetno storil več kot katerikoli njegov sočasnik, kar so priznali tudi afroameriški glasbeniki, denimo Little Richard, Chuck Berry, B. B. King in drugi. Je pa skorajda slepo verjel v “ameriški sen”, ker je imel srečo, da ga je živel in to v največji možni meri in po klišeju “from rags to riches”, kot je še pred njim pel Tony Bennett. Po drugi strani pa je tudi slepo verjel v t. i. “ameriške vrednote”, ki so seveda zapisane zgolj na papirju in so v kontekstu s političnimi mahinacijami omenjene velesile zgolj slaba šala. Predsednik je nedotakljiv in vsak, ki je do njega kritičen, ni pravi Američan – to je denimo ena od teh šal. Tako se je Elvis konec šestdesetih pajdašil med drugim z Nixonom, ki je poosebljal “temno plat” ameriških vrednot. Prepričan je bil tudi, da je hipije in vse podobne protestnike, ki si upajo dvomiti v predsednikove odločitve in jih celo kritizirati, treba zapreti, izgnati in še kaj hujšega. Podobno je menil tudi o Beatlih, ki naj bi kvarili mladino z mamili. Najbolj zanimiva je ravno ta kontradikcija: ko se je pritoževal nad Beatli, je sam že leta jemal amfetamine, pozabil pa je tudi, da je svojčas tudi sam lomil kopja “ameriških vrednot”. Vrh tega naj bi v zasebnem življenju bil precej mačistično in šovinistično naravnan, kar zadeva ženske. Nekateri analitiki so trdili, da je ta njegova plat (poleg obljube, ki jo je dal staršem svoje bodoče žene) onemogočala kakšnokoli perspektivo v morebitni zvezi z Ann-Margret; ona namreč niti pomotoma ni bila pripravljena opustiti svoje precej bleščeče kariere.

Vse to je bilo treba povedati, da osmislimo kontekst televizijske oddaje in albuma, ki ga je prinesla. Po dolgih letih ustvarjanja večkrat vprašljive glasbe za filme in filmov samih je Elvis skorajda izginil s svetovnega glasbenega radarja. Postal je nekakšna šala, nekdo, ki naj bi izjemen talent zapravil za povprečne izdelke. Seveda je treba takoj povedati, da večina kritikov njegovega filmskega obdobja ni marala niti njegovega rockerskega in potemtakem niti ni menila, da bi imel kdajkoli kak dejansko vreden talent. Vendar to leta 1968 ni bilo več pomembno. Elvis je bil zaradi svoje popularnosti za Ameriko že “pojem”, tako kot zrak, v resnici pa v precej (komercialno in artistično) brezizhodnem položaju v karieri, pa tudi sicer docela znaveličan in naveličan “holivudske” rutine, v katero so ga pahnile pogodbe s filmskimi studiji. Res je, podpisoval jih je sam in čisto vsega ni bil kriv njegov menedžer, a okrog leta 1968 je bilo jasno, da se bodo stvari morale spremeniti ali pa bo z njegovo kariero dejansko konec. Že leta 1966 se je začel proces, ki je vodil k oživitvi njegove kariere, sprva s snemanjem gospelovske glasbe (album How Great Thou Art, 1967), nato z nekaterimi riteminbluesovskimi in countrybluesovskimi posnetki, ki sicer sprva niso povsem dosegli želenega učinka, a so ga nakazovali (Down In The Alley, Guitar Man, Big Boss Man, 1966-67). Posnel je tudi zanimivo različico Dylanove pesmi Tomorrow Is A Long Time (1966), a so jo pri založbi zatrpali s povprečno filmsko glasbo na plošči s pesmimi iz filma Spinout.

Tudi omenjena televizijska oddaja naj bi sprva prikazovala Elvisa v varnem družinskem okolju – šlo naj bi namreč za oddajo, v kateri bi Elvis kot dober Američan pel standardne božične pesmi. Da se je temu uprl celo sam, je pomenilo, da je bil res na čistem koncu z živci. V omenjeni oddaji se je pojavil v črnem usnjenem kombinezonu in zlasti v intimnem, “bluesrockovskem” segmentu predstave (t. i. odseki iz ringa) dokazal, da še vedno zna zarohneti, da ga še ne bo moč takoj zapreti v kletko preživetih zabavljačev, v gospelovskem venčku pa se je učinkovito vrnil k svojim najglobljim koreninam, čeravno ni pel nič tradicionalnega in je pesem Saved, ki je bržčas še vedno njegova najboljša gospelovska izvedba vseh časov, riteminbluesovski avtorski gospel izpod peresa Jerryja Leiberja in Mika Stollerja, tandema, ki je napisal nekatere njegove najboljše zgodnje pesmi (Jailhouse Rock, Don’t, King Creole). Manj učinkovit je bil “produkcijski” del oddaje, zgrajen okrog sicer udarne pesmi Jerryja Reeda Guitar Man, a nekako preveč podoben tistemu, kar je počel v filmih. A nekatere očitne pomanjkljivosti so za poslušalca zbledele ob koncu oddaje, ko je Elvis v beli obleki gromovniško zapel “protestno” pesem If I Can Dream, pesem, ki je v luči svetovnih političnih dogodkov leta 1968 zvenela pomenljivo, v resnici pa je bila precej povprečna klišejska protestna pesem o miru na svetu. Vendar to v tistem hipu ni bilo pomembno – Elvis je, kot pozneje v pesmi In The Ghetto, iz besedila izžel popolnoma vse tisto, kar je bilo v njem pomembnega, z vsem telesom (kot vidimo na posnetku) je pel o sanjah o svobodi; nekakšen podaljšek tega, o čemer je svojčas (manj klišejsko sicer) govoril Martin Luther King Jr. V letu atentata na Kinga (in Roberta Kennedyja) je Elvisova izvedba poslušalcu, ki mu je bilo kaj mar, pomenila, da je Elvis spet relevanten izvajalec, ne okostenela holivudska marioneta. Da se je prebudil (kar seveda, širše gledano, ni bilo čisto res). Elvisu je med petjem tekel znoj s čela, z desno roko je krilil sem ter tja, kot da želi vsem teptalcem osebne svobode prisoliti dve na gobec, na koncu pa je bil videti popolnoma izčrpan, a kot nekdo, ki je dosegel svoj cilj. Televizijsko oddajo so prikazali na samem koncu leta 1968 – kar je bila v letu političnih prevratov, “belega albuma” Beatlov in nekaterih drugih družbenokulturnih dogodkov nehote simbolična gesta, češ, vse to se je letos zgodilo, za zapik, za vrh leta, pa Elvis, tak, kot mora biti, prebujen od mrtvih – in še o upanju poje. Ja, Elvis nam bo povedal! Če seveda verjamete.

Zdaj je že jasno, da album Elvis ni tako zelo popoln (zlasti zaradi “venčkov uspešnic”, ki otežujejo zbrano in kontinuirano poslušanje), da proslula TV-oddaja v času, ko so jo predvajali, ni bila tako zelo prelomna, kot se zdi zdaj, in da tudi kritiki niso takoj poskočili; nasprotno, sprejem “obujenega” Elvisa ni bil zares evforičen, vsaj do njegovih nastopov v Vegasu naslednje leto ne. A pomen oddaje in albuma je ključen, zlasti zaradi izvedb, ki so na njem. Elvis ni bil nikoli prej, niti pri založbi Sun ne, in nikoli pozneje, tako zelo “rough”, tako glasovno nepolikan in oster. Še memphiška snemanja januarja in februarja 1969, ki so sproducirala njegovo najbrž najboljšo glasbo, ne zvenijo tako primarno in prvinsko kot glasba, ki jo je pel in igral v “ringu”. Šlo mu je za kariero, šlo mu je tudi za čast in za življenje. One Night, Trying To Get To You in Baby What You Want Me To Do iz leta 1968 so enostavno tri Elvisove najbolj energične in iskrene izvedbe vseh časov in ob poslušanju je še takšnemu nevernemu Tomažu ali pa Dejanu jasno, čemu je nesojeni električar iz Memphisa postal največja ikona popularne glasbe. Ker je ves živel s pesmijo; če je hotel. A na žalost so takšne epizode njegove prvinskosti bile redke in kratke. Kot se je kmalu zatem pokazalo, tudi sam ni zares hotel biti relevanten in pomemben izvajalec, pač pa nekakšen malce bolj z gospelom in bluesom okoreninjeni “engelbert”, salonski popevkar. Z izjemami, seveda.

(odlomek iz knjige Hotel strtih src, eseji o Elvisu)